Jesenice sem v kontekstu svoje raziskave prvič obiskala leta 2003, ko sem na internetu našla napoved o modni reviji islamske noše, ki naj bi jo organizirala dekleta iz jeseniškega džemata.[1] Zanimala sem se namreč za oblačilne prakse med slovenskimi muslimankami, še posebej za islamske, ki so se med njimi pričele pojavljati po letu 1995, ko naj bi se pokrila[2] prva Bošnjakinja[3] v Sloveniji. Usklajeno z antropološkimi terenskimi metodami opazovanja z udeležbo in stopanja v kontakt z informatorji po metodi snežene kepe, oz. preferenčnega referiranja, sem čakala na pravi trenutek za vstop na »oblačilni« teren. Modna revija se je zdela edinstvena prilika, da »na licu mesta« preverim odnos muslimank do praks pokrivanja in zakrivanja, zato sem preko Almine,[4] ki sem jo spoznala na eni izmed prireditev v Ljubljani, dobila Aišino telefonsko številko in jo poklicala. Ko sem se predstavila in povedala, da me zanima modna revija, me je Aiša najprej temeljito izprašala o mojih namenih. Hitro sem ji zagotovila, da gre za raziskovalne interese in da nisem islamofobna. Povedala mi je, da so že imeli probleme z novinarji, ki s svojim pisanjem pripomorejo k slabi podobi muslimanov med ljudmi. …
[1] Arabsko: ğamā’a, skupnost vernikov. V Sloveniji tudi poimenovanje za lokalno podružnico Islamske skupnosti.
[2] Bošnjakinje izraz »pokrita« uporabljajo, kadar želijo povedati, da so pokrite vedno, kot to po njihovih interpretacijah nalaga vera. To pomeni, da z oblačili pokrijejo glavo z izjemo obraza, vrat in celotno telo razen dlani.
[3] V besedilu izmenično uporabljam oznake Bošnjaki(nje) in slovensk-i/-e musliman-i/-ke, s čimer mislim ljudi islamske veroizpovedi bosanske provenience.
[4] Imena vseh informatorjev so spremenjena.
