Jesenice sem v kontekstu svoje raziskave prvič obiskala leta 2003, ko sem na internetu našla napoved o modni reviji islamske noše, ki naj bi jo organizirala dekleta iz jeseniškega džemata.[1] Zanimala sem se namreč za oblačilne prakse med slovenskimi muslimankami, še posebej za islamske, ki so se med njimi pričele pojavljati po letu 1995, ko naj bi se pokrila[2] prva Bošnjakinja[3] v Sloveniji. Usklajeno z antropološkimi terenskimi metodami opazovanja z udeležbo in stopanja v kontakt z informatorji po metodi snežene kepe, oz. preferenčnega referiranja, sem čakala na pravi trenutek za vstop na »oblačilni« teren. Modna revija se je zdela edinstvena prilika, da »na licu mesta« preverim odnos muslimank do praks pokrivanja in zakrivanja, zato sem preko Almine,[4] ki sem jo spoznala na eni izmed prireditev v Ljubljani, dobila Aišino telefonsko številko in jo poklicala. Ko sem se predstavila in povedala, da me zanima modna revija, me je Aiša najprej temeljito izprašala o mojih namenih. Hitro sem ji zagotovila, da gre za raziskovalne interese in da nisem islamofobna. Povedala mi je, da so že imeli probleme z novinarji, ki s svojim pisanjem pripomorejo k slabi podobi muslimanov med ljudmi. …

[2] Bošnjakinje izraz »pokrita« uporabljajo, kadar želijo povedati, da so pokrite vedno, kot to po njihovih interpretacijah nalaga vera. To pomeni, da z oblačili pokrijejo glavo z izjemo obraza, vrat in celotno telo razen dlani.

[3] V besedilu izmenično uporabljam oznake Bošnjaki(nje) in slovensk-i/-e musliman-i/-ke, s čimer mislim ljudi islamske veroizpovedi bosanske provenience.

[4] Imena vseh informatorjev so spremenjena.

Članek temelji na podrobnih terenskih raziskavah, ki sem jih opravila med leti 2003 in 2006 na Jesenicah. Obravnava prakse pokrivanja med slovenskimi muslimankami, bolj natančno med Bošnjakinjami. Opisuje konkretne prakse pokrivanja, analizira koranske ajete in hadise, ki služijo kot verska osnova pokrivanja, predstavi njihove najbolj razširjene interpretacije med islamskimi intelektualci in raziskovalci, nazadnje pa se posveti še bošnjaškim interpretacijam primarnih islamskih virov in njihovim konkretnim udejanjanjem v praksi. Interpretacije koranskih ajetov in hadisov na katerih se utemeljuje pokrivanje, so precej raznolike in se v različnih okoljih manifestirajo skozi zelo različne materialne oblike in prakse. Za prakse pokrivanja je bolj kot so sami islamski viri, torej tekst, pomembno njihovo razumevanje, na slednjega pa vplivajo dejavniki, kot so splošno razumevanje islama s strani posameznika, njegova izobrazba, osebnost ter okolje, v katerem se te interpretacije odvijajo. Enako velja tudi za slovenske muslimanke, Bošnjakinje.

Kazalo

Predgovor

Uvod

Slovenska muslimanska skupnost

Slovenska različica orientalizma

Percepcije islama pri slovenskih muslimanih

Sklep

Slovar

Literatura in viri

Indeks

Summary

Znanstvena monografija Špele Kalčić predstavlja rezultate pet-letnega raziskovalnega dela med slovenskimi muslimani. Gre za izvirno socialnoantropološko študijo primera z bogatim etnografskim gradivom, ki na pionirski način razkriva življenje muslimanov v Sloveniji, njihov odnos do islama in odnos večinskega, nemuslimanskega prebivalstva do muslimanov in islama. Za izbrani zorni kot, skozi katerega pojasnjuje izbrana razmerja, si avtorica izbere muslimanske oblačilne prakse, kar delo naredi ne le za poučno, temveč tudi izredno privlačno in aktualno branje.

Članek opisuje slovensko različico »obmejnega orientalizma« skozi presojo slovenske intelektualne produkcije, ki združuje zgodovinska dejstva in fikcijo, o obdobju t. i. »turških vpadov«. Gre za »mite« o muslimanih kot »Turkih«, ki so se razvili v tistih predelih Evrope, ki so bili v preteklosti dalj časa podvrženi osmanskim plenilskim vpadom (prim. Gingrich 1998). Slovensko zgodovinopisje, leposlovje in šolski učbeniki so bogat vir takšnih obmejnih mitov in poleg medijsko posredovanih podob o krizi na Bližnjem Vzhodu in terorističnih napadih po svetu predstavljajo osrednji vir znanja o islamu in muslimanih v Sloveniji. To znanje je kot tako precej problematično, saj so »mitozgodovinski« viri o »turških časih« podloženi z modernim nacionalističnim zapisom, v katerem se na račun Drugih, predvsem »Turkov« kot muslimanov, gradi slovenstvo in vzpostavlja slovenski prostor. Živeče v slovenski kolektivni zavesti predstavlja priročno politično orodje, ki ga pogosto izkoriščajo različni nacionalistični in islamofobni akterji.

Članek temelji na podrobnih terenskih raziskavah, ki sem jih opravila med leti 2003 in 2006 na Jesenicah. Obravnava prakse pokrivanja med slovenskimi muslimankami, bolj natančno med Bošnjakinjami. Opisuje konkretne prakse pokrivanja, analizira koranske ajete in hadise, ki služijo kot verska osnova pokrivanja, predstavi njihove najbolj razširjene interpretacije med islamskimi intelektualci in raziskovalci, nazadnje pa se posveti še bošnjaškim interpretacijam primarnih islamskih virov in njihovim konkretnim udejanjanjem v praksi. Interpretacije koranskih ajetov in hadisov na katerih se utemeljuje pokrivanje, so precej raznolike in se v različnih okoljih manifestirajo skozi zelo različne materialne oblike in prakse. Za prakse pokrivanja je bolj kot so sami islamski viri, torej tekst, pomembno njihovo razumevanje, na slednjega pa vplivajo dejavniki, kot so splošno razumevanje islama s strani posameznika, njegova izobrazba, osebnost ter okolje, v katerem se te interpretacije odvijajo. Enako velja tudi za slovenske muslimanke, Bošnjakinje.

Diskurzi, ki so se v preteklih nekaj letih v Sloveniji pojavili v zvezi s postavitvijo Islamskega verskega in kulturnega centra (IVKC) v Ljubljani, so uspešno izkoriščali mite »obmejnega orientalizma« (Gingrich 1998) o »turških vpadih« na teritorij današnje Slovenije v srednjem veku. V teh diskurzih se je slovenske muslimane pogosto kratkomalo izenačevalo s srednjeveškimi »Turki«, ali pa se jim je pripisovalo domnevno dokazane okrutne lastnosti, ki naj bi jih izpričali že njihovi domnevni srednjeveški »predniki«. Naracije o muslimanih in »Turkih« so sprožili politiki, podprli so jih mediji, vanje pa so posegli ljudje najrazličnejših provenienc, od državnih funkcionarjev, predstavnikov rimskokatoliške cerkve, teologov, intelektualcev do občanov, ki so debate spremljali in se jih tudi udeleževali preko medijev. Pričujoči članek analizira rabe mitov obmejnega orientalizma, ki so jih v mobilizaciji proti gradnji džamije v Ljubljani izrabljali različni nacionalistični in islamofobni akterji in tako konstruirali Drugost slovenskih muslimanov.

Članek predstavlja prve rezultate terenske raziskave, ki sem jo opravila med Bošnjaki na Jesenicah in v Ljubljani v času med novembrom 2003 in novembrom 2004. V njem se osredotočam na procese vzpostavljanja skupinske kohezivnosti med Bošnjaki v Sloveniji, ki gojijo diskurz o islamu kot pomembnem znaku njihove skupinske identitete. V raziskavi sem se posvetila analizi pomenov, ki jih Bošnjaki različnih generacij pripisujejo islamu, prav tako pa tudi kompleksnim družbenim procesom, ki izrekanja o islamu pogojujejo. Izsledki terenske raziskave kažejo, da je odnos do islama med Bošnjaki pogojen z dvema osrednjima topičnima kontekstoma. Na eni strani je vojna v Bosni in Hercegovini vplivala na odnose Bošnjakov do drugih skupin, ki so med vojno nastopale kot »etnični sovražniki« tudi v diaspori, na drugi strani pa Bošnjaki tudi zaradi naraščajoče islamofobije v Sloveniji neradi preveč odkrito poudarjajo svoje religiozne pripadnosti. Članek prikazuje, kako se pred kuliso teh dveh topičnih kontekstov manifestirajo različne samoreprezentacije bošnjaške identitete, obenem pa tudi, kako se skozi različna izrekanja o islamu med Bošnjaki konstruirajo pomeni o islamu in s tem družbene meje njihove skupnosti.

Abstract: This article provides an insight on the Bosniaks living in Slovenia, and on the way they understand Islam as a source of their identity. The findings of my fieldwork indicate that contemporary Bosniak self-identification in Slovenia depends on two main socio-historical contexts. On the one hand, war events in Bosnia and Herzegovina have also influenced the attitude of the Bosniaks living abroad towards the groups which featured at that time as « ethnic enemies ». On the other hand, due to increasing islamophobia since the independence in 1991, Bosniaks in Slovenia refrain from expressing openly their religious identity. Against this background, various self-representations of Bosniak national identity appear. For all Bosniaks living in Slovenia, Islam represents an important source of their identity. At the same time, however, it has become a highly controversial topic. For a majority of Bosniaks, Islam represents an essential ethnic marker which separates them from (Bosnian) Serbs and (Bosnian) Croats, while for others it represents the source of a « pure » religious identity and, therefore, does not overlap with their idea of Bosniak identity.

Résumé: Cet article offre un aperçu sur les Bosniaques vivant en Slovénie, et sur la manière dont ils perçoivent l’Islam comme source de leur identité. Les résultats de mon travail de terrain indiquent que la représentation qu’ont aujourd’hui d’eux-mêmes les Bosniaques de Slovénie est liée à deux contextes socio-historiques principaux. D’une part, les évènements guerriers en Bosnie-Herzégovine ont aussi influencé l’attitude des Bosniaques vivant à l’étranger envers les groupes qui faisaient figure à l’époque d’ « ennemis ethniques ». D’autre part, du fait d’une islamophobie croissante depuis l’indépendance en 1991, les Bosniaques de Slovénie évitent d’exprimer ouvertement leur identité religieuse. Dans ce contexte, diverses représentations de l’identité nationale bosniaque voient le jour. Pour tous les Bosniaques vivant en Slovénie, l’Islam représente une source importante de leur identité. Dans le même temps, toutefois, celui-ci est devenu un sujet fortement controversé. Pour une majorité de Bosniaques, l’Islam représente un marqueur ethnique essentiel qui les distingue des Bosno-Serbes et des Bosno-Croates ; pour d’autres, il représente la source d’une identité religieuse « pure », et ne coïncide donc pas avec leur idée de l’identité bosniaque.

Članek opisuje izvedeno terensko raziskavo med osebami, ki so na Slovenskem znane kot begunci iz Bosne in Hercegovine, vendar jim status beguncev ni bil nikoli uradno podeljen. V njem avtorji in avtorice analizirajo, kako osebe, ki so v Slovenijo prišle zaradi vojne v Bosni in Hercegovini v začetku devetdesetih let 20. stoletja, interpretirajo svoje razloge za prihod v Slovenijo, opisujejo kakšni so njihovi subjektivni občutki o življenju v Sloveniji, ter pripovedujejo kakšne so njihove strategije odzivanja na ravnanje slovenskega družbenega prostora in ljudi v njem do njih, ter kako interpretirajo državno politiko, ki jo je do njih vodila R Slovenija. V prispevku je podana analiza v tistih točkah, v katerih se pri t.i. beguncih iz Bosne in Hercegovine konstruira občutek tujstva, oziroma kulturne bližine v odnosu do slovenskega družbeno-kulturnega prostora ter kako sta konstrukcija tujstva oziroma kulturne bližine povezana s ksenofobijo in diskriminacijo s strani posameznikov, slovenskih državnih institucij in širše družbe do t.i. beguncev.